Druga državna duma: struktura, poslanci, zanimivosti

Druga Državna duma je bila v Ruski federaciji ustanovljena leta 1995. To so bile druge demokratične volitve v spodnji dom zvezne skupščine v zgodovini države po razpadu Sovjetske zveze. Mandat se je začel 17. decembra 1995 in končal 18. januarja 2000. Seje so potekale od januarja 1996 do decembra 1999.

Volitve

Volitve v drugo državno dumo so potekale 17. decembra. Vzbudili so veliko zanimanja med družbenopolitičnimi strukturami in združenji. Skupaj je bilo 69 bloki ali stranke. 43 jih je uspelo uradno registrirati pri osrednji volilni komisiji.

Volitve v drugo Državno dumo Ruske federacije so potekale po mešanem sistemu. Skupaj je v eni zvezni volilni enoti kandidiralo približno pet tisoč sedemsto kandidatov, ki so se potegovali za 225 sedežev. Preostalih 225 sedežev je bilo dodeljenih enomandatnim okrožjem. Za ta mesta je bilo imenovanih približno dva tisoč šeststo ljudi.

Stranke in združenja so morale za vstop v parlament premagati petodstotno oviro.

Po uradnih podatkih je bila volilna udeležba skoraj 65-odstotna. V absolutnih številkah se je volitev udeležilo skoraj sto sedem milijonov in pol ljudi, kar je za poldrugi odstotek več kot na prvih volitvah pred dvema letoma. Hkrati je 2,8 odstotka volivcev glasovalo proti vsem kandidatom.

Rezultati

Le štirim strankam je uspelo preseči petodstotni prag za uvrstitev na liste strank za drugo Državno dumo.

Kar 26 volilnih združenj in strank od 43 ni dobilo niti enega odstotka glasov. Med njimi so bili prvotni udeleženci, kot so Stranka ljubiteljev piva (0,62 %), blok Juna (znana zdravilka Jevgenija Davitašvili, 0,47 %), Stranka "Primer Petra Velikega" (0,21 %).

Med tistimi, ki so zabeležili relativno visok rezultat, a se jim kljub temu ni uspelo uvrstiti v parlament, je bilo gibanje "Napajanje", ki jo je vodil Rutskoi. Dobil je približno 2,5 % glasov. Volilni blok Kongres ruskih skupnosti Skokov, Lebedev in Glaziev je dobil več kot štiri odstotke "Komunisti - Trudovaja Rusija - Za Sovjetsko zvezo", stranka "Ženske Rusije".

Posledično je četrto mesto po rezultatih glasovanja za Državno dumo drugega sklica zasedla stranka "Jabloko", Skoraj sedem odstotkov glasov. Blok je zaokrožil prvo trojico "Naš dom je Rusija" na čelu s Černomirdinom (10,1 odstotka), na drugem mestu pa je LDPR z 11,1 odstotka.

Komunistična partija Ruske federacije je prepričljivo zmagala. Več kot 22 % volivcev je glasovalo za podpornike Genadija Zjuganova. To je skoraj 15,5 milijona ljudi.

Razmere v okrožjih z enim mandatom

Razmere v zvezi z enomandatnimi okrožji so bile drugačne. Komunisti so osvojili največ mandatov - 58. Drugo mesto so zasedli člani Agrarne stranke Rusije, ki so prejeli le 3,8 % glasov na listi. V parlamentu imajo 20 sedežev. Tretja je bila stranka "Jabloko", je uspelo uveljaviti 14 lastnih kandidatov. Razporeditev sedežev v enomandatnih volilnih enotah je bila naslednja: 10 za blok "Naš dom je Rusija", 9 od "Demokratična izbira Rusije" in bloka "Moč ljudem!". 5 za Kongres ruskih skupnosti, 3 za gibanja "Ženske Rusije" и "Napadalec, Rusija!" in blokom Ivana Ribkina, 2 sedeža v Dumi pa je osvojil blok "Pamfilova - Gurov - Vladimir Lysenko".

Na koncu je zmagal po en kandidat LDPR, PRES, Delavske samoupravne stranke. Bloki Stanislava Govorukhina, neodvisni, "89 regij v Rusiji", "Komunisti - Delavska Rusija - Za Sovjetsko zvezo", "Skupni razlog", "Moja domovina", "Sindikat delavcev", Preobrazba domovine".

Če povzamemo, so komunisti dobili 157 sedežev v dumi, na drugem mestu pa je bil Jabloko-Blok "Naš dom je Rusija" s 55 mandati, od tega 51 za LDPR in 45 za Liberalno-demokratsko stranko Rusije "Yabloka".

Kako so glasovale regije?

Regionalna porazdelitev glasov je ponovno pokazala, da imajo nekatere stranke in gibanja območja in republike, v katerih tradicionalno dobijo veliko glasov.

Komunisti so na primer dobili skoraj 52 % glasov v Severni Osetiji in več kot 40 % v regijah Kemerovo, Orel in Tambov. Pa tudi v republikah Dagestan, Adygea in Karačaj-Čerkezija. Neuspešna pa je bila tudi v Ingušetiji in Jamalo-nenetskem avtonomnem okrožju, kjer je prejela nekaj več kot 5 % glasov.

LDPR je dosegla najodmevnejši rezultat v Magadanski regiji, kjer je prejela več kot 22 % glasov. V Dagestanu pa podporniki Vladimirja Žirinovskega niso dosegli niti enega odstotka.

Bloc "Naš dom je Rusija" je v Čečeniji zmagal z več kot 48 %, v Ingušetiji pa je za Černomirdinovo gibanje glasovalo več kot 34 % volivcev. Najslabši rezultati so bili v Primorju, Kemerovu in Amurju, kjer je bilo približno 3,5 odstotka.

Stranka "Jabloko" Rusija, ki je na Kamčatki dosegla več kot 20 %, je na volitvah v Sankt Peterburgu zmagala s 16 %. Hkrati je v Dagestanu stranko Javlinskega podprlo le 0,5 odstotka volivcev.

Agrarna stranka Rusije je dosegla uspeh v Aginskem burjatskem avtonomnem okrožju z več kot 32 % glasov.

Prva in druga državna duma sta pokazali največje zanimanje družbenopolitičnih blokov in gibanj za volitve. Na nobenih drugih volitvah v sodobni Rusiji ni bilo toliko udeležencev.

Parlamentarno delo

Delo druge državne dume se je izkazalo za zelo plodno. Skupaj so izvoljeni predstavniki ljudstva sprejeli več kot tisoč zveznih zakonov. Druga državna duma je ratificirala več kot dvesto drugih projektov, vključno s sporazumi in dvostranskimi pogodbami, mednarodnimi konvencijami itd. V parlamentu je bilo v obravnavi 1730 predlogov zakonov.

Na podlagi analize dejavnosti poslancev lahko ugotovimo, da so se osredotočali predvsem na socialna vprašanja in zunanjo politiko. Pomembno mesto v delu parlamenta je bilo namenjeno sprejemanju zveznih ustavnih zakonov o zvezni vladi, pravosodnem sistemu, vojaških sodiščih in komisarju za človekove pravice. Sprejeli so tudi proračunski zakonik, prvi del davčnega zakonika in drugi del civilnega zakonika.

Cilj gospodarskih zakonov, ki jih je državna duma obravnavala v drugi obravnavi in nato potrdila v končni obravnavi, je dati državi pooblastila za poseganje v gospodarstvo na vseh ravneh. Namenjena je bila predvsem povečanju javnofinančnih izdatkov. Številne odločitve so bile politične, saj so pričakovali odziv javnosti.

Premiership turmoil

V drugem sklicu parlamenta je bilo največ razrešitev in imenovanj predsednikov vlad. Avgusta 1996 je bil na to mesto potrjen Viktor Černomirdin, ki je pred tem zasedal položaj predsednika Sveta ministrov s podobnimi funkcijami, ki je bil ukinjen.

Aprila 1998 je na pobudo predsednika Borisa Jelcina mladi Sergej Kiriyenko postal predsednik vlade. Takrat je bil star le 35 let.

Po neizpolnitvi obveznosti je bil Kiriyenko razrešen, poslanci pa so na njegovo mesto potrdili Jevgenija Primakova. Šest mesecev pozneje ga je zamenjal Sergej Stepashin, nekaj mesecev pozneje pa Vladimir Putin.

Poskus obtožbe

Poskus odstavitve predsednika Jelcina je bil največji škandal pri delu druge dume.

Leva opozicija je voditelja države obtožila, da je uničil ZSSR, leta 1993 razbil vrhovni sovjet in kongres ljudskih poslancev, sprožil vojno v Čečeniji, oslabil varnostne in obrambne zmogljivosti države ter izvajal genocid nad ruskimi in drugimi narodi, ki živijo na ruskem ozemlju.

Poslanci so morali za odstop zbrati 300 glasov. Glasovalo se je o vsaki točki posebej, vendar so bili komunisti poraženi. Večina poslancev je podprla obtožbo o vojni v Čečeniji. Vendar je bilo tudi pri tej točki oddanih le 283 glasov.

Govornik

Komunist Genadij Seleznev izvoljen za predsednika Državne dume. Rodil se je leta 1947 v Sverdlovsku. Bil je poslanec v prvem sklicu.

Delal kot glavni urednik časopisa "Komsomolskaja pravda", "Resnica", "Časopis za učitelje". Leta 2002 je ustanovil levičarsko stranko Ruska renesansa, ki je sodelovala na volitvah leta 2003 in prejela 1,88 % glasov.

Znani poslanci

Kot veste, se lahko nadarjenost posameznika kaže na različnih področjih. Med člani drugega sklica Državne dume je veliko znanih in nenavadnih osebnosti.

Med njimi so prihodnji Nobelov nagrajenec za fiziko Jaures Alferov, filmski režiser Stanislav Govorukhin, pevec Iosif Kobzon, novinar in televizijski voditelj Aleksander Nevzorov, kozmonavt German Titov, prvi človek, ki je hodil po vesolju, oftalmolog in mikrohirurg Svetoslav Fjodorov. Celo eden od vodij tambovske skupine za organizirani kriminal Mihail Gluščenko, ki je leta 1998 organiziral umor druge poslanke Državne dume Galine Starovoitove.