Kečua: zgodovina, razširjenost, pisava

Zgodovina in izvor

Kečua, skupaj s surujem in saimara, so včasih združene v eno jezikovno skupino "Quechumara". Večina njihovega besedišča je enaka, prav tako obstajajo slovnične podobnosti, vendar na podlagi teh podatkov ni mogoče rekonstruirati skupnega prednika. Quechua in Aymara se uvrščata v araukansko jezikovno skupino andske družine, podobni sta aravakom in tupi-guarani ter spadata v ameriško makrodružino.

Kečua pred osvojitvijo

Prvotno območje kečua je bilo razmeroma majhno, segalo je približno do doline Cuso in nekaterih območij na zemljevidu Bolivije, kar sovpada z območjem enega od narečij. Po eni od teorij se je jezik začel širiti iz starodavnega mesta v osrednjem Peruju - Caral.

Inki, ki so prišli z jugovzhoda in govorili jezik Capac Ñimi, so cenili kombinacijo enostavnega učenja in bogastva kečua ter ga uvedli kot uradni jezik svojega imperija. Kultura Chincha je v inkovskem imperiju ustvarila obsežno trgovsko mrežo, uporaba kečuanščine v trgovskih operacijah pa je pripomogla k njenemu hitremu širjenju v državi. Tako je jezik izpodrinil druga narečja v tako oddaljenih krajih, kot je na primer Ekvador, kjer je nekaj desetletij vladalo inkovsko cesarstvo.

Območje distribucije

Po podatkih Inke Kipucamayoc sta bila območje jezikov Kichwa in njihov status zakonsko opredeljena v 14. in 15. stoletju pod Inko Viracocho. V skladu z ukazi je kichwa zaradi svoje tekočnosti in jasnosti veljala za glavni jezik v celotni državi. Na zemljevidih Bolivije in Peruja je območje razširjenosti "jezik gorske doline" se imenuje območje med mestoma Cusco in Charcasi.

Skoraj celotno prebivalstvo Tauantinsuyuja ob prihodu španskih kolonistov ni poznalo le kichwa, ampak ga je tudi imelo za materni jezik (poleg uradnih uruipuquina in incamaimara).

1533-1780

Katoliški misijonarji, ki so krščansko pridigali med ljudstvi Južne Amerike, vključno z indijanci Quechua v Peruju, so cenili možnosti tega jezika in okrepili njegov položaj. V ta jezik je bilo prevedeno Sveto pismo, kar je olajšalo širjenje krščanske vere.

V obdobju španske kolonizacije je kečua ohranila status enega najpomembnejših jezikov v regiji. To je bil jezik, ki so ga morali znati vsi uradniki perujskega namestništva, v njem so bile izrečene pridige in napisani javni dokumenti. Italijanski zgodovinar Giovanni Anello Oliva je ugotovil, da se v provinci Cusco govorita ajmarščina in kečua, v nekaterih perujskih vaseh pa govorijo jezike, ki se med seboj močno razlikujejo.

1781 - sredina dvajsetega stoletja

Španske kolonialne oblasti so po porazu upora Joseja Gabriela Condorcanquija drastično spremenile politiko do Kečuajev, predvsem zato, da bi preprečile in zatrle narodnoosvobodilna gibanja andskih ljudstev. Javna uporaba je bila prepovedana in strogo kaznovana. Lokalna aristokracija je bila skoraj popolnoma iztrebljena, kar je negativno vplivalo na ohranitev jezika. Dolgo je veljalo, da je nizko prestižno in da pripada le navadnim ljudem.

Status kečuajev se po osamosvojitvi Andov v dvajsetih letih 19. stoletja ni veliko spremenil, saj je bila oblast dolgo časa skoncentrirana v rokah kreolske elite. Poučevanje kečuajevščine se je začelo šele leta 1938.

Danes

Politične stranke v andskih državah so v šestdesetih letih 20. stoletja, ki so iskale podporo množic in so bile pod vplivom socialističnih idej in narodnoosvobodilnega gibanja, začele izvajati programe za ponovno vzpostavitev statusa Kečua. Maja 1975 je jezik postal uradni v Peruju, avgusta 1977 pa v Boliviji. Začela je pripravljati televizijske in radijske programe ter časopise. odprl več radijskih postaj, med njimi tudi katoliško radijsko postajo "Glas Andov" v Ekvadorju.

Dialekti in razširjenost

Kečua se tradicionalno deli na dve narečni skupini: kečua I, imenovana tudi kečua B ali Huaywash, in kečua II, imenovana kečua A ali Anpuna. Zaradi velikih razlik se narečja pogosto obravnavajo kot različni jeziki.

Narečja Kichwa I in njihovo območje razširjenosti

Narečja te jezikovne skupine se govorijo na majhnem območju v osrednjem Peruju, od južne regije Juninna do severne regije Ancashna. Vključuje gorske province v regijah Icaí, Lima in Huancavelica ter majhno enklavo v bližini Urpayja na jugovzhodu regije La Libertad. Narečja imajo skoraj 2 milijona govorcev in veljajo za najbolj konservativno jezikovno skupino, ki ohranja svoje prvotne jezikovne značilnosti.

Kečua narečne skupine II in njihova razširjenost

Območje razširjenosti narečij je veliko zaradi velikega števila Indijancev, ki govorijo kečuanski jezik. Jezikoslovci razlikujejo več podskupin narečij, ki se delijo na južno in severno vejo:

• II-A ali Yunkai. Heterogena narečja v zahodnem Peruju. Govori ga 66 tisoč ljudi. V to skupino spada narečje Pakaraos v provinci Huaral v Limi, ki je žal do danes izgubilo svoje govorce. Našteta narečja veljajo za vmesna med kečua I in kečua II, pri čemer so severna narečja podobna kečua II in kečua II-C, narečje Pakaraos pa kečua I, saj je bilo obdano z njimi. Nekateri jezikoslovci ga zato pripisujejo tej skupini, čeprav ga lahko štejemo za polno vejo.
• II-B ali severni Chinchay. Dialekti te podskupine se govorijo v severnem Peruju, Ekvadorju, delih Kolumbije in delih Bolivije. Skoraj 2,5 milijona govorcev. "Forest" na narečja jezika so močno vplivali jeziki, ki so se uporabljali pred razširitvijo in sprejetjem kečuanščine, kot je saparo.
• II-C ali južni Chinchai. Jezik, ki ga govorijo v Boliviji, južnem Peruju, Čilu in Argentini. Govorcev je več kot 8,7 milijona. Literarna kečua temelji na narečjih te skupine, medtem ko leksika in fonetika južne kečua temelji na ajmarščini.

Narečja kečua so razširjena v gorskih regijah Peruja, obalnih mestih, zlasti v Limi, glavnem mestu države.

Dialektne skupine so med seboj razumljive le v omejenem obsegu. Govorci južnih narečij se dobro razumejo. Položaj je praktično enak za govorce severne podskupine narečij (izjema je - "gozd" narečja). Med severnimi in južnimi Kečuaji ni veliko razumevanja.

Kreolski jeziki in pidžini

Kečua je postala osnova za tajni jezik Callahuay, ki so ga uporabljale ženske znakharas. V veliki meri je temeljila na leksikonu mrtvih pukinov. Poleg tega nekateri kreolski kečuansko-španski jeziki združujejo kečuansko slovnico in špansko besedišče.

Pisanje

Dolgo časa je veljalo, da Inki niso imeli polnopravnega pisnega jezika. To stališče je koristilo španskim kolonizatorjem, ki so lahko vsilili svoje moralne in kulturne vrednote avtohtonim prebivalcem Andov. Obstajajo dokazi, da so bili vzorci tokapu na inkovskih tkaninah in keramiki napisani. Obstajajo tudi dokazi, da so Inki vodili svoje zapise na zlatih ploščicah.

Kečua se je po osvojitvi začela pisati s špansko abecedo, vendar so velike razlike med fonemskimi sistemi španščine in kečua povzročale različne težave in nedoslednosti. Po več reformah v letih 1975 in 1985 je standardna abeceda južne kečuanščine obsegala 28 črk.

Sodobni status

Kečua - tako kot ajmarščina in španščina - ima uradni status v Boliviji in Peruju od 70. let prejšnjega stoletja, v Ekvadorju pa poleg španščine in šuarščine od leta 2008. V skladu s kolumbijsko ustavo imajo indijanski jeziki uradni status na območjih največje razširjenosti.