Načini reševanja prehranske krize. Geografija lakote. Program zn za hrano

20. stoletje je obdobje globalizacije in znanstvenega napredka. Človeštvo je osvojilo vesolje, ukrotilo energijo atoma, razkrilo številne skrivnosti matere narave. Hkrati nam je dvajseto stoletje prineslo številne globalne izzive - okoljske, demografske, energetske, socialno-ekonomske in druge. Ta članek se osredotoča na enega od njih. Razpravljamo o vzrokih, obsegu in možnih rešitvah za težave s hrano.

Problem lakote: dejstva in številke

Svetovno prebivalstvo vztrajno narašča. Naravni viri pa žal ne. Na začetku prejšnjega stoletja je naš planet nahranil 1,5 milijarde ljudi, danes pa je ta številka narasla na 7,5 milijarde.

Tako hitra demografska rast preprosto ne more preprečiti poslabšanja prehranske krize. Pravzaprav je bila prvič postavljena pred sto leti. Brazilski znanstvenik José de Castro je v knjigi Geografija lakote, objavljeni na začetku 20. stoletja, zapisal, da skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva živita v stanju stalne lakote.

Danes so se razmere izboljšale, vendar težava ni izginila. Po poročilih ZN je vsak deveti prebivalec sveta še vedno podhranjen. V državah v razvoju je največ podhranjenih in lačnih ljudi (približno 85 %). To so predvsem najrevnejše države srednje in južne Afrike, Latinske Amerike in jugovzhodne Azije. Tretjina prebivalcev Haitija (najrevnejše države na zahodni polobli) na primer ne dobi dovolj kalorij na dan.

Svetovni problem s hrano je eden najpomembnejših in najnujnejših globalnih problemov našega časa. Gre za običajno pomanjkanje hrane, ki ga povzročijo pomanjkanje proizvodnih zmogljivosti, neugodne podnebne in okoljske razmere, vojaški spopadi ali politični nemiri.

Geografija lakote

V socialni geografiji je znan koncept, ki se imenuje "pas lakote". Ta pas se razteza ob ekvatorju in zajema tropsko Afriko, Srednjo Ameriko ter južno in jugovzhodno Azijo (skupaj približno 40 držav).

najtežje razmere so v Čadu, Somaliji, Ugandi, Mozambiku, Etiopiji, Maliju in na Haitiju. Tu število lačnih in podhranjenih ljudi presega 40 %. Trenutno je prehranska kriza zelo pereča v Eritreji, Siriji, Jemnu in Zimbabveju ter v vzhodni Ukrajini.

Poleg kvantitativnih kazalnikov je treba upoštevati tudi kvalitativne kazalnike prehrane ljudi. Nezdrava ali neustrezna prehrana namreč ne zmanjšuje le zmogljivosti, temveč povzroča tudi številne izčrpavajoče bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) ocenjuje, da približno 40 % svetovnega prebivalstva redno trpi zaradi pomanjkanja hranil vitamini in mikrohranila.

Glavni vzroki za težave s hrano

Kaj torej povzroča lakoto in podhranjenost?? Obstaja več možnih vzrokov. Izbrali bomo le nekaj ključnih vzrokov:

1. Hitra rast svetovnega prebivalstva.
2. Neenakomerna porazdelitev svetovnega prebivalstva.
3. Vse večja urbanizacija in industrializacija območij.
4. Socialno-ekonomska zaostalost nekaterih držav sveta.
5. Degradacija zemljiških virov, zlasti onesnaženje tal s pesticidi, težkimi kovinami in drugimi škodljivimi snovmi.
6. Zmanjševanje donosov denarnih pridelkov.
7. Neustrezno upravljanje zemljiških virov.
8. Zmanjševanje obdelovalnih površin.
9. pomanjkanje čiste sladke vode.

Načini reševanja problema hrane

V teh dneh Pri reševanju tega problema so imeli pomembno vlogo V prizadevanjih za zmanjšanje lakote sodelujejo številne mednarodne, javne in zasebne organizacije, medvladne komisije in agencije. Pridružile so se jim svetovne finančne in komercialne institucije, kot sta IBRD (Mednarodna banka za obnovo in razvoj) in OPEC (Organizacija držav izvoznic nafte). financirajo številne projekte za razvoj kmetijsko-poslovnega sektorja v državah v razvoju.

Hkrati se raziskovalci ukvarjajo s teoretičnimi vidiki krize. Odgovorni so za iskanje možnih rešitev za težave s hrano. Med njimi velja omeniti naslednje

1. Kakovost in strukturne spremembe v proizvodnji hrane.
2. Modernizacija kmetijstva, razvoj stalno rastočega agroindustrijskega sektorja v nerazvitih državah.
3. Aktivni razvoj biotehnologije.
4. Izboljšanje infrastrukture zunaj večjih mest - oblikovanje blagovne znamke podeželskih območij.
5. Izvajanje gospodarskih reform v državah v razvoju, ki povečujejo kupno moč prebivalstva.
6. Uvajanje sadov znanstvenega in tehnološkega napredka v kmetijski sektor gospodarstva.
7. Razvoj človeškega kapitala, zagotavljanje pogojev in priložnosti za izobraževanje revnih.

Humanitarna pomoč revnim državam in državam v razvoju ima pomembno vlogo pri blažitvi posledic prehranske krize.

Program ZN za hrano

Med ključnimi cilji Združenih narodov je zagotavljanje miru in varnosti v svetu ter odpravljanje vseh globalnih groženj. Svetovni program Združenih narodov za hrano (WFP), ustanovljen leta 1961, je največja humanitarna organizacija na svetu. Vsako leto z resnično pomočjo doseže vsaj 300 milijonov ljudi v 80 državah. Med njimi je približno 20 milijonov otrok.

Odpraviti lakoto in izboljšati prehrano v tretjem svetu sta cilja misije. Organizacija vsako leto razdeli več kot dvanajst milijard paketov hrane, od katerih je vsak vreden 0,31 dolarja. Vsak dan skoraj sto letal in skoraj pet tisoč tovornjakov dostavi hrano tistim, ki jo najbolj potrebujejo. tudi v težko dostopnih ali od vojne razdejanih regijah Afrike in Azije.

Za konec..

Prehrana je eden največjih svetovnih izzivov. Iz leta v leto je le še slabše, predvsem zaradi hitre rasti prebivalstvo z našega planeta. Kako se najbolje spopasti s prehransko krizo, je eden glavnih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo na sedanji stopnji razvoja. Upajmo, da nam bodo procesi globalizacije v svetovnem gospodarstvu ter znanstveni in tehnološki napredek pomagali čim bolj učinkovito rešiti ta problem.