Globalno upravljanje v današnjem svetu

globalno upravljanje - sistem načel, institucij, pravnih in političnih norm ter vedenjskih standardov, ki opredeljujejo urejanje globalnih in transnacionalnih vprašanj v družbenem in naravnem prostoru. Ta ureditev je rezultat interakcije med državami z vzpostavitvijo mehanizmov in struktur. Interakcija je mogoča tudi na ravni nedržavnih akterjev, vključenih v mednarodne dejavnosti. V tem članku bomo razpravljali o ta koncept, poskusov njenega izvajanja v praksi.

Pojav koncepta

Koncept "globalno upravljanje" se aktivno uporablja od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v svetu kompleksne soodvisnosti začele pojavljati številne mednarodne skupnosti planetarnega obsega. To je zahtevalo vzpostavitev mehanizmov za skupno urejanje globalnih procesov in višjo stopnjo usklajevanja.

Pojavila se je potreba po globalnem upravljanju. Njegove prakse in ideje so se do danes močno spremenile. Še vedno pa ni jasno, katero načelo bo še vedno temeljilo na njem.

Znanstvena utemeljitev koncepta

Prvi koncept globalnega upravljanja je bila teorija političnega realizma, oblikovana v začetku 20. stoletja. Njeni ustanovitelji so bili ameriški in britanski znanstveniki - Carr, Morgenthau, Kennany. V svojih spisih sta se opirala predvsem na ugotovitve angleškega materialističnega filozofa Thomasa Hobbesa, ki velja za utemeljitelja teorije družbene pogodbe.

V svoji monografiji "Leviatan" Hobbes je špekuliral o problemih oblikovanja držav. Zlasti je menil, da je stanje svobode, ki je po njegovem mnenju naravno. Po njegovem mnenju ljudje v njem niso bili ne podaniki ne vladarji.

Hobbes je bil prepričan, da so ljudje sčasoma sami spoznali, da je treba stanje absolutne svobode omejiti. Ker je človeška narava po naravi usmerjena vase, povzroča nasilje in nenehne konflikte. Želja, da bi se znebili vojn in nesreč, vodi ljudi k omejevanju svojih pravic v korist države s sklenitvijo tako imenovane družbene pogodbe. Njena naloga bi bila zagotoviti varnost državljanov in mir v državi.

Zagovorniki političnega realizma so Hobbesove ideje začeli ekstrapolirati na področje mednarodnih odnosov. Trdili so, da je interakcija med državami na kaotični ravni, saj ni modela nadnacionalnega centra. Zato je končni cilj držav osebno preživetje.

Družbena pogodba

Po nadaljnjem razmišljanju so nekateri prišli do zaključka, da bi morala mednarodna politična dejanja prej ali slej dobiti obliko podobne družbene pogodbe, ki bi preprečila vse vojne, tudi trajne. Na koncu bo to pripeljalo do možnosti globalnega upravljanja sveta, do ustanovitve svetovne vlade ali svet države.

Vendar je treba omeniti, da so zagovorniki realistične šole ugotovili, da je tak razvoj malo verjeten. Po njihovem mnenju naj bi to preprečil nacionalizem, ki ostaja najmočnejša oblika ideologije, saj neodvisne nacionalne države doslej nočejo priznati nobene nadrejene avtoritete nad njimi, tako da bi na njih prenesle vsaj del svoje suverenosti. Zato se jim zdi ideja strateškega globalnega upravljanja nemogoča.

Poleg tega nastajajoča anarhija v mednarodnih odnosih ne pomeni, da je svet vedno v vojni "Vsi proti vsem". Zunanja politika mora nujno upoštevati interese drugih akterjev. Vsak vladar kdaj pride do tega zaključka.

Države, ki zasledujejo določene politične cilje, med seboj sklepajo najrazličnejša zavezništva, da bi umirile mednarodne razmere. Nastajajoče ravnovesje moči vodi k stabilnosti, ki temelji na približno enakomerni porazdelitvi moči tudi med največjimi in najmočnejšimi akterji.

Ideologija liberalizma

Šola liberalizma se zdi ena najstarejših na področju preučevanja mednarodnih odnosov. Njegovi zagovorniki redno razpravljajo o možnosti globalnega upravljanja. V mnogih svojih stališčih nasprotujejo realizmu.

Omeniti velja, da številni liberalci, tako kot realisti, svoje sklepe utemeljujejo na delih razsvetljenskih filozofov. Zlasti Rousseau in Locke. Ker dopuščajo možnost anarhije v mednarodnih odnosih, trdijo, da ljudje po naravi niso agresivni, saj si prizadevajo za sodelovanje. Ko upravljanje doseže mednarodno raven, je etično in racionalno primernejše od vsakega konflikta.

Hkrati se materialna odvisnost držav med seboj močno povečuje in postaja ena od značilnosti globalizacije, zaradi česar je potrebna mednarodna ureditev, tj. globalno upravljanje.

Liberalci menijo, da mednarodne organizacije prispevajo k širjenju stabilnosti v svetu, saj z oblikovanjem novih pravil in norm v mednarodni politiki pomirjajo močne države. To je koncept globalnega upravljanja. Prav tako lahko upravljajo ali preprečujejo spore med narodi.

Če povzamemo, liberalci menijo, da je gospodarsko pomembna trgovina pomemben element pri zmanjševanju morebitnih trenj med državami. Vsi pojavi in procesi, ki povečujejo soodvisnost sveta, veljajo za predpogoj za globalno gospodarsko upravljanje. Po njihovem mnenju je ta koncept dejavnik globalizacije.

Možnosti za obstoj globalnega upravljanja

Obstaja več pogledov na možnosti nadzora globalnih sistemov in procesov. Na primer, predlaga se oblikovanje enotne svetovne vlade. Ta pristop pomeni, da se vzpostavi in nato deluje na način domačega upravljanja.

V tem primeru je problem globalnega upravljanja možnost, da se mu dodelijo ustrezne pristojnosti, ki bi jim bile vse države enako podrejene. Res je, da se ta možnost zaradi majhne verjetnosti trenutno ne upošteva.

Večina strokovnjakov meni, da sodobne neodvisne države ne bodo priznale nobene nadrejene oblasti nad seboj, kaj šele, da bi nanjo prenesle vsaj del pristojnosti za reševanje določenih vprašanj. Zato globalno politično upravljanje na podlagi domačih metod ni mogoče.

Ob tako različnih političnih sistemih, stopnjah gospodarskega razvoja in tradicijah se to zdi utopično.

Vendar pa o tem pristopu redno razpravljajo zagovorniki najrazličnejših teorij zarote. Tako imenovane teorije zarote pripisujejo funkcije svetovne vlade različnim izmišljenim ali resničnim subjektom. Na primer G8, Združeni narodi, G20, klub Bilderberg, prostozidarji, iluminati, Odbor 300.

Reforma ZN

Drugi pristop, ki vključuje globalno upravljanje, temelji na reformi obstoječih Združenih narodov. Bistvo te zamisli je, da bi ZN postali osrednji in ključni člen pri upravljanju sveta. Njene institucije bi se preoblikovale v agencije in ministrstva.

Varnostni svet bi prevzel funkcijo nekakšne svetovne vlade, Generalna skupščina pa bi delovala kot parlament. Mednarodni denarni sklad ima v tej strukturi vlogo svetovne centralne banke.

Večina skeptikov meni, da je ta oblika globalnega upravljanja nerealna. Do takrat je bila edina prava vsebinska reforma ZN izvedena leta 1965.

Leta 1992 je generalni sekretar ZN, Egipčan Boutros Boutros-Ghali, pozval vse države k nadaljnjim spremembam, da bi se organizacija bolj prilagodila sodobnim razmeram. O tej zamisli se je veliko razpravljalo, vendar se ni nikoli uresničila.

Po mnenju številnih sodobnih strokovnjakov so se ZN razvili v obsežen sistem, ki je bolj podoben prototipu civilne družbe kot idealni svetovni vladi. Zato menijo, da bodo ZN v prihodnosti delovali v tej smeri. Njegove glavne dejavnosti bodo usmerjene v civilno družbo, stike z nacionalno javnostjo, družbeno odgovorna podjetja in nevladne organizacije.

Vpliv ZDA

Verjetno nobena razprava o svetovni vladi ne mine brez omembe vse večje hegemonije Združenih držav v svetu, kar vodi v razumevanje enopolarnega sveta.

Ta pristop je povezan z idejo o monocentričnem svetu, v katerem je Amerika glavni in edini akter. Eden glavnih zagovornikov tega modela je ameriški sociolog in politolog poljskega rodu Zbigniew Brzezinski.

Brzezinski opredeljuje štiri področja, na katerih ZDA imajo in bi morale imeti še naprej vodilni položaj. To so gospodarska, vojaško-politična, množična in tehnološka kultura.

Po tem konceptu je konec dvajsetega stoletja Ameriki ponujal neomejene možnosti. To je sledilo razpadu socialističnega sistema pod vodstvom Sovjetske zveze, razpustitvi Varšavskega pakta in Sveta za medsebojno gospodarsko pomoč.

Glede na približno enako moč nasprotnikov so po razpadu bipolarnega modela sveta Združene države Amerike postale edini gospodar. Globalizacija, ki se kljub temu nadaljuje, poteka v demokratično-liberalnem duhu, ki ustreza Ameriki. Poleg tega ZDA vse težje nadzorujejo ta model prispeva k povečanju gospodarski potencial države. Velika večina drugih držav ni zelo nezadovoljna s politiko ZDA.

Takšno stanje je prevladovalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar se je v začetku enaindvajsetega stoletja korenito spremenilo. Indija, Kitajska in Zahod, ki so se vse bolj pritoževali nad ameriškimi dejanji, so prav tako začeli igrati svojo vlogo. Zato ZDA zdaj vse težje vodijo politike, ki ne upoštevajo interesov, ciljev in dejavnosti drugih velikih svetovnih sil. V zvezi s tem je tudi vse več raziskovalcev skeptičnih do ideje o hegemoniji ZDA.

Mednarodno usklajevanje politik

Danes je najbolj realističen model, ki bi pripeljal do poglobitve in razširitve mednarodne politike v na najrazličnejših področjih. Upoštevajte spletno stran , da lahko lahko se zgodi z izpopolnjevanjem in razširitvijo obstoječega programa ter vključevanjem novih zainteresiranih strani, ki lahko poleg držav vključujejo tudi podjetja, organizacije in vse vrste javnih institucij.

O zaželenosti in nujnosti mednarodne koalicije se razpravlja že od konca 19. stoletja. Po prvi svetovni vojni se je še posebej okrepila. Politiki po vsem svetu v tem vidijo ključ do stabilnosti in miru. To so po njihovem mnenju glavni cilji globalnega upravljanja.

Iskanje takšnih učinkovitih načinov usklajevanja sistema se je nadaljevalo vse dvajseto stoletje. Kljub nekaterim objektivno ovirajočim dejavnikom se še vedno izvaja.

Formati

Priložnost za mednarodno usklajevanje politik se kaže v različnih institucionalnih oblikah. Razvrščamo jih glede na vrsto političnega odločanja. Lahko so centralizirane, ko udeleženci prenesejo svoja pooblastila na en sam koordinacijski center, in decentralizirane, ko vsak delegat odloča sam.

Pričakuje se, da bodo odločitve vsakič sprejete s soglasjem in pogajanji na podlagi znanih in dogovorjenih pravil, ki so jih brez izjeme sprejele vse pogodbenice.

Danes je med vplivnimi mednarodne organizacije tiste, ki lahko praktično neodvisno izvajajo centralizirano usklajevanje politik na podlagi sporazumov in pravil, ki so jih vnaprej določili. Pri tem uporabljajo prenesena pooblastila in vire. Med njimi so na primer Svetovna banka.

Drugi usklajujejo politike drugih akterjev na podlagi sistema pogajanj in sporazumov, npr. Svetovna trgovinska organizacija. Primeri decentraliziranega usklajevanja so vrhovi G20 in podobno. To usklajevanje poteka na podlagi uradnih sporazumov. Najboljši primer je ravnanje vseh politikov, ki so podpisali pariški podnebni sporazum.

Zaključek

Meddržavno usklajevanje politike in gospodarstva je bilo v 20. in 21. stoletju že večkrat poskusno. Vendar pa nobena od njih ni bila zares uspešna.

Zamisel o izolacionizmu je zaradi vse večje odvisnosti držav od globalizacije zdaj dokončno izključena.

Zato v bližnji prihodnosti ne moremo upati na svetovno vlado ali enotno hegemonistično državo.

Menijo, da bi bila najverjetnejša alternativa usklajevanju med državami interakcija, ki bi temeljila na tradicionalnih institucijah in oblikah. Vendar se bodo nenehno izboljševali, sprejemali nova pravila, upoštevali drugačna načela.