Mushrik je..... Kdo so muslimani v islamu?

V islamu je shirk greh malikovanja ali politeizma, to je poboženja ali čaščenja kogar koli ali česar koli drugega razen enega Boga, to je Alaha. Dobesedno pomeni vzpostaviti "posrednike" med človekom in Bogom. To je vrlina, ki je v nasprotju s krepostjo tavhida (monoteizma). Tisti, ki se izmikajo, se imenujejo mušriki. Preprosto povedano, mushrik je pogan. V islamskem pravu je odklon kot kaznivo dejanje mogoče pripisati le muslimanom, saj je za odpadništvo pravno odgovoren le musliman.

Etimologija

Beseda širk izhaja iz arabskega korena Š-R-K (ش ر ك) in ima skupni pomen "deliti". V tem kontekstu je mushrik nekdo, ki "deli" moč in veličino Alaha z drugimi subjekti ali ljudmi, ki delujejo kot posredniki.

Tipičen musliman

Islamski komentatorji Korana poudarjajo, da je predislamsko arabsko malikovalstvo častilo več boginj (predvsem al-Manat, al-Lat in al-Uzza) kot enakovredne spremljevalke Alaha. Zato je mušrik predvsem politeist, malikovalec.

Drugi grehi

Druge oblike malikovalskega greha v islamu vključujejo čaščenje bogastva in drugih materialnih predmetov. To je v Koranu omenjeno v eni od zgodb o Izraelcih, ki so ustvarili zlato tele kot malik, zaradi česar jim je Mojzes ukazal, naj se pokesajo.

Muslimanski pridigar

Druga oblika malikovanja, omenjena v Koranu, je poboževanje duhovnih voditeljev, gurujev, prerokov (razen Mohameda). Ljudje, ki sledijo lažnim prerokom, so mušriki. Pravzaprav so izenačeni s pogani in odpadniki.

Množica pravičnih ljudi

Srednjeveški muslimanski (in judovski) filozofi so vero v Trojico enačili s krivoverstvom. Po muslimanskih prepričanjih je namreč Alah en sam in ne potrebuje posrednikov.

Alahovi partnerji

V teološkem kontekstu človek greši, če povezuje manjše bitje z Alahom. Ta greh storimo, če si domišljamo, da ima Bog partnerja, ki ga moramo častiti. Kaj pravi Koran? Da Alah ne odpusti, če so mu dodeljeni nekateri duhovni partnerji ali "spremljevalci", ampak odpusti vse, kar mu je bilo dodeljeno. Vendar je pripisovanje partnerjev, kot to v islamu počnejo muslimani, eden najhujših prekrškov. Meje pojma malikovanja so precej prožne, zato teologi pogosto opisujejo pretirano čaščenje artefakta tukaj na zemlji kot primer čaščenja malikov. Nekateri islamistični ortodoksi na primer trdijo, da so ortodoksni, ki častijo Kaabo v Meki, mušriki.

  • Arabski napis

    Ateizem

    Muslimani ateizem dojemajo tudi kot izogibanje pravi veri, saj zanika položaj Alaha kot edinstvenega stvarnika in nosilca vesolja (Tawheed ar-roubububiyya, Enotnost gospostva), zato so ljudje, ki trdijo, da so ateisti, v muslimanskih državah kaznovani. Podobno se izogibanje nanaša tudi na naslednje primere.y, kot je prepričanje, da ima Bog človeške antropomorfne lastnosti, in dejanja čaščenja ali pobožnosti, katerih notranji namen je ponos, kaprica ali želja po javnem občudovanju, čeprav je javna molitev osrednji islamski vidik vere, ki ga podpira in hvali Koran.

    Muslimanke

    Druge abrahamske religije

    Status "ljudi knjige" (Ahl al-Kitab), zlasti Judov in kristjanov, v zvezi z islamskim dojemanjem nevere ni jasen. Charles Adams piše, da Koran graja ljudstvo knjige, ker je zavrnilo Mohamedovo sporočilo, čeprav bi ga moralo prvo sprejeti kot imetnik prejšnjih razodetij. Muslimani še posebej izpostavljajo kristjane zaradi njihovega neupoštevanja koncepta edinosti Boga. Verz 5,73 iz Korana ("Gotovo ne verjamejo [Kafar], ki pravijo: Bog je tretji od treh") se v islamu med drugim tradicionalno dojema kot zavrnitev nauka o krščanski trojici, čeprav sodobna znanost ponuja alternativne razlage tega odlomka.

    Muslimanska diaspora

    Drugi verzi v Koranu kategorično zanikajo božanskost Jezusa Kristusa, Marijinega sina, in grajajo ljudi, ki imajo Jezusa za Boga, ter vsem kristjanom obljubljajo večno kazen v peklu. Koran tudi ne priznava Jezusovega statusa Božjega Sina ali Boga samega. Vendar ga muslimani spoštujejo kot preroka in poslanca Najvišjega, poslanega Izraelcem.

    Zgodovinsko "ljudje iz knjige" (Judje in kristjani), ki so trajno živeli pod islamsko oblastjo, so bili upravičeni do posebnega statusa, znanega kot dhimmi. Lahko so prakticirali svojo vero, vendar so morali zanjo plačevati poseben davek.

  • Članki na tem področju