Nomotetični pristop: opis, načela, raziskovalne metode

Nomotetični pristop je ena glavnih filozofskih razprav v psihologiji. Psihologi, ki ga uporabljajo, se ukvarjajo z določanjem splošnih zakonov na podlagi študije velikih skupin ljudi. Uporabljajo se statistične (kvantitativne) metode analize podatkov.

Uvod

Cilj klinične psihološke znanosti je olajšati diagnosticiranje živčnih motenj z razumevanjem narave motnje ter izvajanjem optimalnih strategij preprečevanja in zdravljenja. Za dosego tega cilja je potreben natančen opis trenutne simptomatike in natančna napoved prihodnjega poteka motnje. Metode za zmanjšanje in odpravo problematičnega vedenja ter načini za ohranjanje psihološke zdravje. Za natančno opisovanje in napovedovanje so potrebna orodja, ki zanesljivo in robustno modelirajo klinične pojave. To zahteva primerjalno analizo nomotetičnega in ideografskega pristopa.

Terminologija

Termin "nomotehnika" se pojavi .-Grški. νόμος - "zakon" + koren θη- "verjemi", vzpostaviti . Psihologi, ki uporabljajo nomotetični pristop, se ukvarjajo predvsem s preučevanjem tega, kaj si ljudje med seboj delijo. tj. vzpostaviti zakone o komunikaciji.

Termin "ideografija" izhaja iz grške besede idios, ki pomeni "lastni" ali "zasebni". Psihologi, ki jih zanima ta vidik, želijo ugotoviti, zakaj je vsaka oseba edinstvena.

Zgodovinska opomba

Izraz "nomotehnika" V devetnajstem stoletju ga je uvedel nemški filozof Wilhelm Windelband. Z nomotetično metodo je opisal pristop k akumulaciji znanja, pri katerem si je prizadeval za obsežna posploševanja. Ta metoda je zdaj razširjena v naravoslovju in jo mnogi štejejo za pravo paradigmo in cilj znanstvenega pristopa.

Nomotetični pristop

Tradicionalni pristop k statistični analizi v kliničnih (in vseh psiholoških) znanostih je nomotetičen: cilj je oblikovati splošne napovedi o populaciji s preučevanjem interindividualnih razlik, tj. razlik med posamezniki. Ta metoda je privlačna, ker omogoča združevanje udeležencev (na primer članov kontrolne ali klinične skupine, ki si delijo motnjo, dejavnik tveganja ali profil zdravljenja) za podatke, zbrane v presečnih in vzdolžnih projektih.

Nomotetično raziskovanje je poskus ugotavljanja splošnih zakonov in posplošitev. Cilj nomotetičnega pristopa je pridobiti objektivno znanje z uporabo znanstvenih metod. Zato se za ugotavljanje statistično pomembnih rezultatov uporabljajo kvantitativne raziskovalne metode. Naknadno nastale zakone lahko razdelimo na tri vrste: razvrščanje ljudi v skupine, določitev načel in določiti meritve. Primer tega iz sveta psihologije je "Diagnostični in statistični priročnik do duševnih motenj", ki vsebuje klasifikacijo teh stanj, v kateri so ljudje razdeljeni v skupine.

Raziskovalne metode, ki se uporabljajo pri nomotetičnem pristopu, zbirajo znanstvene in kvantitativne podatke. Uporabljajo se poskusi in opazovanja, povprečne skupine pa se statistično analizirajo, da se oblikujejo napovedi o ljudeh na splošno.

Prednosti in slabosti

Nomotetični pristop velja za znanstvenega zaradi natančnega merjenja, napovedovanja in nadzora vedenja, študij velikih skupin, objektivnih in nadzorovanih metod, ki omogočajo ponavljanje in posploševanje. Z razvojem teorij, ki jih je bilo mogoče preveriti z izkušnjami, je pripomogla k večji znanstvenosti psihologije.

Vendar ima nomotetični pristop svoje omejitve. Obtožili so ga, da je izgubil vid "posameznik sam" zaradi obsežne uporabe srednjih skupin. To lahko omogoči tudi površno razumevanje, saj se ljudje lahko vedejo enako, vendar iz različnih razlogov. Druga omejitev tega pristopa je, da je mogoče napovedovati skupine, ne pa tudi posameznikov.

Ideografski pristop

Pri tem pristopu k statistični analizi je cilj izdelati specifične napovedi o posamezniku s preučevanjem intraindividualnih sprememb skozi čas. Ker ideografski pristop predpostavlja heterogenost med udeleženci in časom, je vsak udeleženec intenzivno ocenjen v več časovnih točkah in nato analiziran posamično.

Obstaja veliko vrst podatkov, ki so primerni za analizo časovnih vrst, nekatere od njih pa so klinični znanstveniki in praktiki morda že zbrali, vendar jih niso kodirali ali ideografsko analizirali. Ideografski pristop je razvit na podlagi študij primerov in za zbiranje kvalitativnih podatkov uporablja nestrukturirane intervjuje. Na podlagi teh podatkov lahko opazujemo bogastvo človeškega vedenja. Primer je raziskava Abrahama Maslowa o motivaciji človeškega vedenja. Za osnovo svoje hierarhije potreb uporablja biografije znanih osebnosti in intervjuje s študenti.

Primerjalna analiza

Primerjava nomometričnega in ideografskega pristopa v psihologiji kaže, da je njuna uporaba koristna pri delu z zelo različnimi kliničnimi primeri. Z nomotetičnega vidika so korelacijski, psihometrični in drugi kvantitativne metode. Ideografska analiza bo imela največji vpliv na prilagojeno zdravljenje, če bo združena z ideografskim ocenjevanjem ali merjenjem vedenja, ki najbolj ustreza edinstvenemu profilu simptomov ali predstavitvi bolezni osebe.

Prednosti ideografskega in nomotetičnega pristopa v psihologiji so odvisne od kakovosti zbranih podatkov.

Študija osebnosti

Psihometrični pristop k preučevanju osebnosti primerja posameznike glede na lastnosti ali dimenzije, ki so skupne vsem osebnostim. Gre za nomotetični pristop. Obstajata dva primera: tip Hansa Isaaca in teorija lastnosti Raymonda Cattella. Oba domnevata, da obstaja majhno število lastnosti, ki določajo osnovno strukturo vseh osebnosti, in da lahko individualne razlike prepoznamo po teh dimenzijah.

V zadnjih 20 letih se je začelo oblikovati vse večje soglasje o teh lastnostih. ""Velikih pet" so ekstravertnost, dobronamernost, vestnost, čustvena stabilnost in odprtost za izkušnje.

Praktični primer

V študiji nomotetičnega in ideografskega pristopa se uporablja postopek, imenovan Q-sort. Preiskovanec najprej dobi velik komplet kartic, na katerih je na vsaki napisana izjava o samooceni. Na primer, "Sem prijazen" ali "Sem ambiciozen" in t. д. Preiskovanca nato prosimo, naj razvrsti kartice v kupčke. En kup vsebuje izjavo "najbolj podobni meni", drugi - "najmanj kot jaz". Obstaja tudi več skladov za vmesne izjave.

Število kart se lahko razlikuje, prav tako število kupčkov in vrsta vprašanja (npr, "Kakšen sem zdaj?", "Kakšen sem bil včasih?", "Kako me vidi moj partner?", "Kakšno osebo bi rad postal?"). Tako lahko obstaja neskončno veliko različic. To je normalno za nomotetične in ideografske pristope, saj predpostavljajo, da obstaja toliko identitet, kolikor je ljudi, ki živijo.