Kvantitativne metode za oceno finančnega tveganja

Naloga analize v kvantitativnem smislu je količinsko opredeliti raven vpliva sprememb tveganih projektnih pogojev, ki se ne preizkušajo le na tveganje, temveč tudi na vedenje kazalniki uspešnosti. V članku obravnavamo sodobna finančna tveganja in kako jih oceniti.

Osnovne metodologije

Med glavnimi kvantitativnimi metodami ocenjevanja finančnega tveganja je običajno razlikovati naslednje

• Statistične metode.
• Analitične tehnike.
• Metoda ocene finančnega tveganja, ki vključuje analizo finančne izvedljivosti in trajnosti.
• Metodologija za izračun stroškov projekta.
• Metoda strokovnih ocenjevanj.
• Metoda ocenjevanja finančnega tveganja z uporabo analogov.

Analitične metode

Območne metode za oceno finančnega tveganja vključujejo naslednjo razvrstitev:

• Diskontiranje.
• Analiza povračila stroškov projekta.
• Ocena škode od sprejemanja odločitve tvegane narave, kar je mogoče.
• Analiza rentabilnosti proizvodnje.
• Analiza občutljivosti.
• Analiza trajnostnega razvoja.
• Simulacijsko modeliranje (z drugimi besedami, metoda Monte Carlo).
• Analiza scenarijev.
• Metodologija, imenovana "drevo odločanja", v skladu s katero so conske metode ocenjevanja finančnih tveganj razporejene glede na naraščajočo zahtevnost izračunov.

Statistične metode

Na kratko smo pregledali razvrstitev metod ocenjevanja finančnih tveganj. Priporočljivo je podrobno preučiti vsako od kategorij. Najprej si oglejmo statistične metode za ocenjevanje finančnih tveganj podjetja.

Pomembno je poudariti, da je treba med prednostmi tega razreda tehnik, ki vključujejo faktorsko, regresijsko analizo in analizo variance, izpostaviti določeno stopnjo univerzalnosti. Njihova glavna pomanjkljivost je potreba po obsežni zbirki podatkov. Poleg tega je treba poudariti dvoumnost ugotovitev, nekatere težave, ki se pojavljajo pri analizi časovnih vrst, itd.

Za izračun tveganj gospodarske dejavnosti se statistične metode za ocenjevanje finančnih tveganj podjetja uporabljajo precej redko. Kljub temu so v zadnjem času relativno priljubljene tehnike analize grozdov, s katerimi je včasih mogoče pridobiti podatke, primerne za uporabo. Analiza grozdov se pogosto uporablja pri pripravi poslovnih načrtov. Takrat se skupni faktor tveganja izračuna na podlagi podatkov, ki se pridobijo z razvrstitvijo tveganja v skupine.

Treba je upoštevati, da je statistična metoda ocenjevanja ravni finančnih tveganj sestavljena iz študije statističnih podatkov o dobičkih in odhodkih, ki so bili dejanski ali podobno podjetja. Glavni cilj pri tem je določiti verjetnost dogodka in velikost tveganja.

Ker je tveganje verjetnostna kategorija, je za njeno opredelitev ravni v kvantitativnem smislu, se običajno uporabljajo verjetnostni izračuni. V tem primeru je treba stopnjo tveganja razumeti kot verjetnost nastanka izgube in višino možne škode.

Zlasti tveganje poslovneža se količinsko opredeli zgolj s subjektivno oceno pričakovanega, z drugimi besedami, verjetne vrednosti najmanjše in največje izgube (dohodka) iz investiranja kapitala. Večji je razpon med najmanjša in največja vrednost izgube (dohodka) ob pogoju enake verjetnosti glede prejema, višja kot je stopnja tveganja. Višji kot je indeks negotovosti ekonomskega položaja pri sprejemanju odločitev, višja je stopnja tveganja. Treba je dodati, da je negotovost gospodarskih razmer običajno posledica nasprotovanja, naključja ali pomanjkanja dobrih informacij.

Kje se znajdemo mi?

Po preučitvi značilnosti statističnih metod finančnih in-ekonomska tveganja, je primerno, da naredimo nekaj zaključkov. Tveganje ima torej matematično izraženo verjetnost, povezano z nastankom izgube. Temelji na statističnih podatkih in ga je mogoče izračunati s precej visoko stopnjo natančnosti.

Za količinsko opredelitev obsega tveganja je treba poznati vse možne učinke posamezne transakcije in verjetnost njihovega nastanka. Verjetnost je treba razumeti kot možnost, da dobimo določen rezultat. Če se metode teorije verjetnosti uporabljajo za probleme gospodarskega načrta, se praviloma omejijo na opredelitev vrednosti, ki se nanašajo na tveganje nastanka določenih dogodkov, in na izbiro najbolj primernih situacij med možnimi na podlagi največje stopnje matematičnega pričakovanja. Z drugimi besedami, slednja je enaka absolutni vrednosti določenega dogodka, pomnoženi z verjetnostjo, da se bo zgodil.

Tukaj je primer

Za popolno usvojitev gradiva v zvezi z upravljanjem finančnega tveganja in metodami statistične ocene finančnega tveganja je koristno upoštevati primer. Obstajata dve možnosti za vlaganje kapitala in ugotovljeno je, da je pri vlaganju v projekt A dobiček 250.000 rubljev z verjetnostjo 0,6, pri vlaganju v projekt B pa je dobiček 300.000 rubljev z verjetnostjo 0,4.

Po tem scenariju je pričakovani prejemek gotovina od vlaganja kapitala (z drugimi besedami, matematično pričakovanje) bo 150.000 rubljev (250 x 0,6) pri projektu A in 120.000 rubljev (300 x 0,4) pri projektu B.

Ekspertna metoda za oceno finančnega tveganja

Najpomembnejše mesto v sistemu metod vrednotenja pripada ekspertnemu vrednotenju, z drugimi besedami, izvajanju ekspertnega vrednotenja, njegovi nadaljnji obdelavi in uporabi njegovih rezultatov v postopku utemeljitve verjetnostne vrednosti. Poudariti je treba, da je treba izvajanje strokovne ocene obravnavati kot sklop matematičnih, statističnih in logičnih postopkov, metod, ki so povezane z dejavnostmi strokovnjaka, ki se ukvarja z obdelavo informacij, potrebnih za analizo in v skladu s tem sprejemanje kakršnih koli odločitev.

Raven tveganja se lahko izmeri na podlagi dveh meril. Gre za variabilnost (nihanja) možnega rezultata in povprečno pričakovano vrednost. Pri slednjem moramo upoštevati vrednost situacije, ki je povezana z negotovim dogodkom. Pričakovana srednja vrednost je tehtano povprečje vseh možnih rezultatov. V tem primeru se verjetnost vsake od njih uporabi kot frekvenca ali utež ustrezne vrednosti.

Oglejmo si primer

Oglejmo si primer predstavljene kvantitativne metode ocenjevanja finančnega tveganja. Znano je, da je bil v primeru vlaganja kapitala v projekt A od 120 situacij dobiček v višini 250 000 rubljev dosežen v natanko 48 situacijah (verjetnost je 0,4), dobiček 200 000 rubljev v 36 situacijah (verjetnost 0,3) in dobiček 300 000 rubljev v 36 situacijah (verjetnost 0,3). Torej je pričakovana srednja vrednost (250 x 0,4 + 200 x 0,3 + 300 x 0,3) = 250.000 rubljev. Podobno lahko ugotovimo, da je pri naložbi v projekt B povprečni dobiček (400 x 0,3 + 300 x 0,5 + 150 x 0,2) = 300.000 RUB.

Na podlagi primerjave dveh zneskov pričakovanega dobička lahko ugotovimo, da se pri naložbi v projekt A znesek dobička giblje od 200.000 do 300.000 rubljev, povprečna vrednost pa je 250.000 rubljev; pri naložbi v projekt B se dobiček giblje od 150.000 do 400.000 rubljev, povprečna vrednost pa je 300.000 rubljev.

Analitične tehnike

preučiti analitične metode in kazalnike za ocenjevanje finančnega tveganja. Praksa kaže, da se uporabljajo zelo pogosto. Prednost je, da je precej dobro razvit in razumljiv. Analitična metoda vključuje oceno občutljivosti projekta na določene spremembe parametrov ter oceno stabilnosti družbe ali podjetja v finančnem smislu.

Med kazalniki analitične metode ocenjevanja finančnega tveganja je treba omeniti naslednje:

• Točka rentabilnosti.
• Koeficient občutljivosti.
• Kazalniki trajnosti v finančnem smislu.

Koristno je obravnavati vsakega od njih posebej. Koeficient občutljivosti se na primer uporablja za kvantitativno oceno nediverzificiranega (sistematičnega) tveganja, ki je, kolikor je znano, povezano predvsem s splošnimi tržnimi nihanji donosnosti in cen. Analizo občutljivosti je treba razumeti kot najpreprostejši način količinske opredelitve tveganj, ki se najpogosteje uporablja v praksi. Njegov ključni namen je ugotoviti, v kolikšni meri vsak od dejavnikov, ki se razlikujejo, vpliva na celoten rezultat projekta. Podatki o denarnih tokovih so tu pomembni kot informacijska podlaga naložbenega projekta. Merila uspešnosti se v načrtu projekta na splošno obravnavajo kot sestavni del meril uspešnosti projekta. Pri standardni analizi občutljivosti, ki se uporablja v zvezi s projektom, preučujemo dosleden enkraten vpliv na končni rezultat (z drugimi besedami, učinkovitost projekta) enega samega spremenljivega parametra (spremenljivke, dejavnika), ki se preverja glede tveganja, če drugi parametri ostanejo nespremenjeni.

Pomembno je vedeti, da je izračun koeficienta občutljivosti naslednji:

• Opredelitev glavnega kazalnika, na podlagi katerega se izvede ocena občutljivosti (ustvarjeni neto dohodek, notranja stopnja donosa itd.).
• Opredelitev dejavnikov (gospodarske razmere, stopnja inflacije itd.).
• Določitev vrednosti ključnega kazalnika v različnih fazah izvajanja projekta (nabava surovin, proizvodnja, prodaja, investicijska gradnja, prevoz itd.).

Na podoben način oblikovana zaporedja prihodkov in odhodkov finančnih sredstev vključujejo opredelitev denarnih tokov za popolnoma vsak trenutek, z drugimi besedami, izračun kazalnikov uspešnosti. Nato se sestavijo tabele ali diagrami, ki prikazujejo odvisnost navedenih kazalnikov od parametrov vrste vhoda. S primerjavo dobljenih diagramov je mogoče izračunati tako imenovane ključne številke, ki imajo največji vpliv na donosnost določenega projekta.

Naslednja metoda ocenjevanja finančnega tveganja je uporaba "točke preloma" (PBU). Treba je omeniti, da velja za točko kritičnega obsega prodaje (proizvodnje), pri kateri je dobiček od prodaje proizvedenega blaga enak stroškom, povezanim z njegovo proizvodnjo. Z drugimi besedami, njegov dobiček je enak nič.

Treba je omeniti, da uporaba te finančne metode analize tveganja vključuje določitev mejnega obsega proizvodnje. Pod njo bo projekt postal nerentabilen. Znano je, da pri odkrivanju točke preloma običajno izhajamo iz enakosti prihodkov (prejemkov) od prodaje proizvoda in stroškov za njegovo proizvodnjo.

Vhodni podatki za izračun:

• Cena na enoto blaga.
• stroški, ki so neodvisni (ali šibko odvisni) od količine proizvedenega izdelka (ta kategorija se imenuje fiksni stroški).
• Spremenljivi stroški na enoto proizvodnje.

Višja kot je točka preloma, manj privlačen je projekt, saj je treba za uresničitev njegove donosnosti (dobičkonosnosti) zagotoviti največji obseg proizvodnje (prodaje). Opozoriti je treba, da analiza vpliva dinamike vsakega od predstavljenih kazalnikov na TBA pomeni oceno občutljivosti (z drugimi besedami, stopnje tveganja) projekta na dejanske ali možne spremembe.

Analiza stroškovne izvedljivosti in finančne vzdržnosti

Najpomembnejša metoda ocene finančnega tveganja pri upravljanju finančnih tveganj je analiza finančne vzdržnosti in izvedljivosti izdatkov. V ekonomiji je treba odpornost razumeti kot sposobnost gospodarskega sistema, da ne glede na okoliščine ohrani svojo uspešnost, tj. tudi po tem, ko so nanj vplivali dejavniki v neugodnem okolju.

Metodologija analize robustnosti opredeljuje spremembe ključnih ekonomskih vrednosti projekta v primeru neugodnih sprememb različnih dejavnikov. Na primer, preuči se kazalnik možnega dobička po spremembi cene materialov in surovin je potreben za proizvodnja tržnih proizvodov. Ta metoda velja za dober prikaz, kako vhodni dejavniki vplivajo na končni rezultat projekta.

Njegova glavna pomanjkljivost je, da se sprememba posameznega dejavnika obravnava ločeno, medtem ko so v praksi vsi dejavniki v gospodarskem načrtu do neke mere povezani. Zato je njegova uporaba kot samostojnega orodja za analizo tveganja zelo omejena.

Pri analizi metod kvantitativnega ocenjevanja finančnih tveganj je treba opozoriti, da finančna vzdržnost (stanje) poslovnega subjekta velja za kompleksen koncept, za katerega je značilen sistem relativnih in absolutnih kazalnikov, ki odražajo razpoložljivost, uporabo in razporeditev finančnih virov podjetja ter skupaj določajo vzdržnost podjetja v ekonomskem smislu in njegovo zanesljivost kot poslovnega partnerja.

Pri ocenjevanju stopnje ekonomskega tveganja v sistemu kazalnikov, ki označujejo finančno stanje podjetja, so lahko posebej zanimivi kazalniki solventnosti. To kategorijo je smiselno obravnavati kot pripravljenost podjetja za poplačilo dolgov v primeru terjatev vseh upnikov hkrati, vendar le v okviru kratkoročnih obveznosti (gre za to, da v okviru dolgoročno obdobje odplačilo je znano vnaprej). Uporaba kazalnikov solventnosti omogoča oceno pripravljenosti podjetja, da v tem trenutku plača svoje upnike z lastnimi sredstvi samo za prednostna plačila.

Omeniti velja, da je ena od najbolj dostopnih metodologij za relativno ocenjevanje tveganja kot poslovneža uporaba kazalnikov finančne stabilnosti. Veljajo za bistvena orodja in se pogosto uporabljajo za količinsko opredelitev ekonomskega tveganja. Koeficienti se določijo v postopku analize finančnega položaja podjetja. Ključni kazalnik solventnosti je količnik likvidnosti. Likvidnost je treba razumeti kot sposobnost poslovnega subjekta, da svoja sredstva uporabi kot neposredno plačilno sredstvo ali jih takoj pretvori v denar, da lahko pravočasno plača svoje dolgove.

Zaključni del

Tako smo pregledali razvrstitev in ključne značilnosti metodologij ocenjevanja finančnega tveganja. Opozoriti je treba, da je za kompetentno sprejemanje odločitev potrebna dejanska kvantitativna opredelitev tveganja in zanesljivosti, ne pa njuna simulacija. Nujno morajo imeti razumljivo vsebino. Te značilnosti so lahko le verjetnosti. Treba je poudariti, da se lahko za sprejemanje odločitev uporabljata tako subjektivna kot objektivna verjetnost. Slednje se lahko izračuna na podlagi statističnih in računovodskih podatkov.

Nekatere metode so specifične. Na primer, pri uporabi pristopa analogije je treba biti nekoliko previden. Tudi v najbolj znanih primerih neuspešnih projektov je težko določiti predpogoje za prihodnje analize in tako pripraviti realističen nabor scenarijev za morebitne neuspehe.

Poleg kvantitativnih metod se danes pogosto uporabljajo tudi kvalitativne metode ocenjevanja tveganja. Glavni cilj kvalitativnega pristopa je opredeliti in nato opredeliti možne različice tveganja za določen projekt opredelitve in značilnosti dejavniki in viri, ki vplivajo na to vrsto tveganja. Kvalitativna analiza vključuje tudi opredelitev morebitne škode, oceno njenih stroškov in ukrepe, povezane z zmanjšanjem ali preprečevanjem tveganja (gre za zavarovanje tveganja, oblikovanje rezervacij itd.). Kvalitativni pristop, ki ne omogoča količinske opredelitve tveganja projekta, velja za podlaga za nadaljnje raziskave s kvantitativnimi metodami z uporabo matematičnega aparata matematične statistike in teorije verjetnosti. Ključni cilj kvantitativnega pristopa je količinsko opredeliti vpliv dejavnikov tveganja na parametre uspešnosti. Kvalitativne tehnike ocenjevanja vključujejo analizo stroškovne učinkovitosti, metodologijo analogije in metodologijo strokovne presoje.