Ideologija prava: koncept in temeljna načela

Človeštvo si že od nekdaj prizadeva razviti sistem norm in vrednot, katerih upoštevanje bi zagotovilo razvoj družbe in pravičnost. V različnih družbah v zgodovini so vlogo takšnega sistema preizkušale različne ideologije.

Človekove pravice - sistem družbenih in pravnih norm, ki urejajo odnose med ljudmi na vseh področjih življenja. Poleg tega te norme delujejo tako na ravni odnosov med dvema posameznikoma kot na ravni celotnih družbenih skupin in celo držav.

Pojem prava se od verskega ali političnega prava razlikuje po tem, da ni po svoji naravi določen in nespremenljiv. Filozofija in ideologija prava sta se pojavili že v antiki in sta se od takrat veliko spreminjali. V javnem dialogu, izražanju in političnem odločanju se razvija še danes.

Pojav ideologije naravnega prava

V antiki so filozofi, kot so Sokrat, Aristotel in Platon, predlagali idejo, da obstaja niz neodtujljivih pravic, ki so lastne vsakemu človeku od rojstva. Po Sokratovem mnenju naravno pravo izhaja iz božanskega prava in je nasprotje pozitivnemu pravu, ki ga človek pridobi z zakonom od države.

V srednjem veku, ko se je razširilo krščanstvo, je za vir naravnega prava veljalo Sveto pismo. In v sodobnem času ta pojem je postala ločena od krščanske morale. Nizozemski pravnik in državnik Hugo Grotius velja za prvega, ki je ločil naravno pravo od verskega prava. Kasneje so racionalistične metode uporabili za opredelitev naravnega prava. Sodobni koncepti naravnega prava imajo znanstveno (sociološko), katoliško ali filozofsko podlago.

Pojav koncepta človekovih pravic

Obdobje renesanse in reformacije v Evropi je zaznamovalo postopno izginjanje fevdalizma in verskega konservativizma, ki sta prevladovala v srednjem veku. V tem obdobju se je začela oblikovati tako imenovana sekularna etika - v nasprotju z religiozno.

Francoska revolucija je leta 1789 pripeljala do sprejetja Deklaracije o pravicah človeka in državljana. V njem se prvič pojavi izraz "človekove pravice". V prejšnjih dokumentih - ameriški in angleški listini o pravicah ter Magni karti - so bile uporabljene drugačne besede. To je bilo tudi prvo uradno besedilo, v katerem je bila razglašena ideja o enakosti pred zakonom, ki je odpravila razredni sistem. Nato so se določbe deklaracije razširile po svetu in postale podlaga za ustavno pravo številnih držav.

Vzpostavitev mednarodnih pravnih institucij

Dvajseto stoletje ob dvajseti obletnici Splošne deklaracije človekovih pravic na eni strani Deklaracijo lahko štejemo za razcvet totalitarnih režimov, množičnega zatiranja in iztrebljanja ljudi na etnični, verski in ideološki podlagi. Toda prav ti dogodki so prispevali k prelomu v razvoju državljanskih svoboščin in človekovih pravic.

Prvi mednarodna organizacija za njihovo zaščito - Mednarodna federacija za človekove pravice - se je pojavila leta 1922. Združeni narodi so 10. decembra 1948 sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic. Leta 1950 so države Sveta Evrope podpisale Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustanovile Evropsko sodišče za človekove pravice.

Osnovna načela

Najpomembnejši del ideologije prava je usklajevanje in doseganje soglasja med interesi posameznika in interesi družbe. Za to velja načelo, da se pravice ene osebe končajo tam, kjer se začnejo pravice druge osebe.

Druga ključna določba je enakost pred zakonom za vse. Ne glede na narodnost, vero, spol, izvor. To pomeni, da je diskriminacija na tej podlagi prepovedana in da morajo imeti vsi enake možnosti za izobraževanje, delo in pridobivanje materialnega bogastva.

Končno, razglaša prevlado interesov posameznika nad interesi države. To pomeni, da se pravice posameznika ne smejo kršiti ali odtujiti v politične namene.

Večina in manjšina

Ideologija in filozofija človekovih pravic predpostavlja, da vsakdo pripada manjšini, ki je lahko zatirana in prikrajšana za svoje pravice. Zgodovina pozna primere, ko so bili ljudje diskriminirani in iztrebljeni ne le zaradi svoje vere ali narodnosti, temveč tudi zaradi stvari, kot so leva roka, telesni videz ali umetniške preference.

Sociološka manjšina ni nujno kvantitativna manjšina. Odločilno je, da ta skupina ni prevladujoča. Moških je na primer količinsko manj kot žensk, vendar so družbeno v večini.

Zato so mednarodni pravni standardi še posebej skrbno varovali pravice družbenih manjšin.

Doseganje enakosti

Čeprav je bila francoska deklaracija sprejeta pred 230 leti, se je izvajanje načela enakosti raztegnilo v daljši čas in se nadaljuje še danes.

Na primer, odprava suženjstva v različnih državah se je začela šele konec 18. stoletja, končala pa se je ob koncu 19. stoletja. Izenačevanje pravic žensk z moškimi je trajalo več stoletij. Na primer, šele leta 1893 so ženske prvič dobile volilno pravico (na Novi Zelandiji). Spolna diskriminacija je v razvitih državah prepovedana. Kljub pravni enakosti pa še vedno obstajajo družbene norme, ki ženske postavljajo v podrejen položaj v primerjavi z moškimi.

Razvrstitev človekovih pravic

Obstaja več kategorij temeljnih pravic.

Osebnostne pravice zagotavljajo sam obstoj posameznika in ščitijo pred samovoljo države. Med njimi so pravica do življenja, nedotakljivosti, svobode gibanja, pravice do azila, prepovedi prisilnega dela (suženjstva), svobode vesti.

Socialne in ekonomske pravice so včasih združene v isti kategoriji. Njihov cilj je zadovoljiti materialne in nekatere duhovne potrebe. To so na primer pravica do svobodnega dela in varstva pri delu, pravica do stanovanja, pravica do socialne varnosti, pravica do Zdravstveno varstvo.

Politične pravice zagotavljajo sodelovanje posameznika pri izvajanju oblasti v njegovi državi. Te vključujejo pravico voliti in biti voljen, svobodo zbiranja in združevanja, svobodo govora in tiska.

Kulturne pravice se nanašajo na duhovni razvoj posameznika. Te vključujejo pravico do izobraževanja, svobodo znanosti in ustvarjalnosti, svobodo poučevanja, svobodo jezika.

Obstajajo tudi okoljske pravice, ki državo zavezujejo k skrbi za okolje in kakovost življenja okolja. Niso osnovni in niso potrjeni v vseh državah. Prva in najpomembnejša je pravica do zdravo okolje.

Nekatere pravice spadajo v več kot eno kategorijo. Svoboda vesti je na primer osebna in politična pravica, zasebna lastnina pa osebna in ekonomska pravica.

Vpliv prava na ideologijo države

Koncept človekovih pravic je temelj demokratične družbe in je zato nezdružljiv z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi. Kljub temu imajo številne totalitarne države ustavni red, ki temelji na demokratičnih vrednotah in ideologiji prava. Primeri so sodobna Armenija, Venezuela, Rusija in številne afriške države. Takšni režimi se imenujejo imitacijske demokracije. Omeniti velja, da so okoljske človekove pravice opredeljene v ruski ustavi.

Mehanizmi za uresničevanje pravic

Kot veste, se zakon ne more uveljaviti sam. Zato družba za uveljavljanje svojih pravic ustanavlja različne družbene institucije. Mediji, odprte in poštene volitve ter načelo delitve oblasti so namenjeni varstvu človekovih pravic.

Ključni instrument za zaščito pravic pa je posameznikovo poznavanje pravic, njegova pripravljenost, da jih uporabi in po potrebi uveljavi.