St. 16 dpsoa "neveljavnost pogodbenih določil, ki kršijo pravice potrošnika": opredelitev, pojem, nova pravila, posebna uporaba prava in odgovornost za nespoštovanje

St. 16 ZOPP določa osnovni okvir, ki je predviden v potrošniških pogodbah. Oglejmo si posebnosti uporabe predpisov. Kaj storiti, če je bil sporazum že sklenjen in vsebuje takšne pogoje?? Katere so posebnosti varstva potrošnikov?

Hierarhija zakonskih instrumentov

Člen. 16 ZOPP je del obsežnega dokumenta, ki ureja nakup blaga in storitev za osebne potrebe, ki niso povezane z opravljanjem poslovne dejavnosti.

Hierarhija zakonov je naslednja

• Civilni zakonik;
• Zakon o varstvo potrošnikov;
• vladni akti, izdani na podlagi določb zakona.

Zakon določa, da vlada ne sme prenesti pooblastil na druge zvezne organe na področju sprejemanja predpisov o varstvu potrošnikov. Edina sekundarna zakonodaja na tem področju je lahko Vladni predpisi.

Stanje pravnega okvira

Določbe zakona so bile večkrat spremenjene in dopolnjene. In umetnost. 16 ZOPP ni izjema. Njegov prvi del je ostal nespremenjen od sprejetja. Drugi del je bil leta 2004 spremenjen z odstavkom o uvedbi dodatnih storitev ali blaga pri opravljanju garancijskih popravil. Tretji del je bil spremenjen dvakrat, leta 1999 in 2013.

Podatki o vlogi

Ni težko najti predpisov, ki jih je treba uporabljati. Vendar pa je treba vedeti, kako jih pravilno uporabljati? Katere omejitve izhajajo iz člena. 16 ZOPP?

Če ne obstaja standardna ali vzorčna pogodba ali pravila o storitvah za stranke, ki bi jih odobril pooblaščeni organ, ima podjetnik dovolj svobode, da sam določi pogoje pogodb s svojimi strankami ali določi pravila o storitvah.

Pogoji pogodb morajo biti v celoti skladni z zakonskimi določbami. Medtem ko v večini primerov zakonodaja strankam dovoljuje, da sprejmejo pravila, ki se razlikujejo od zakona, v tem primeru to ni dovoljeno.

Zato odvetniki bank in organizacij pogosto izgubijo zadeve samo zaradi statusa tožeče ali tožene stranke. Zaradi tipizacije pogodbenega dela, padca pravne kulture v družbi in drugih razlogov se to vedno znova dogaja.

Kaj so neveljavni izrazi?

Kateri so neveljavni izrazi v skladu s čl. 16 ZOPP? Potrošniška razmerja ureja civilni zakonik. V skladu z njenimi načeli mora sodišče transakcijo razglasiti za delno ali v celoti nično.

Obstajata dve kategoriji izpodbojnih transakcij: izpodbojne in izpodbojne. Prvo se lahko šteje za nezakonito, drugo pa za samodejno, pri čemer sodna odločba ni potrebna. Kadar je slednja razglašena za neveljavno, je neveljavnost zgolj ugotovljena.

transakcija je delno ali v celoti neveljavna. Vse to velja neposredno za potrošnike.

Uvedba storitev

Ni skrivnost, da podjetja in samozaposlene osebe pogosto vsiljujejo dodatno blago ali storitve, da bi svoje stranke prisilili k nakupu.

Za pridobitev blaga ali storitve je treba kupiti drugo blago ali storitev. Ljudje so prisiljeni trošiti denar za stvari, ki jih ne potrebujejo.

Prodaja blaga v paketu, ki ga je prodajalec že kupil (komplet pohištva, komplet iste vrste blaga v paketu itd.), se ne šteje za dajatev.д.).

Če je izdelek sprva naprodaj po kosih, prodajalec pa vas sili, da kupite več izdelkov, kot je potrebno, kršite zakon.

Ali ponudba za sodelovanje v promociji ali popust pri nakupu dodatnega izdelka pomeni vsiljevanje? Ne, če je imela stranka pri sklenitvi pogodbe možnost svobodne izbire. Njene odsotnosti pa ni tako lahko dokazati.

Dodatne zahteve za storitve

Člen. 16 ZOPP ni omejen na naložitev storitve. Prav tako je prepovedano vlagati zahtevke, ki niso povezani z napakami ali pomanjkljivostmi izdelka.

Uredba velja za servis in nakup sestavnih delov na določenih lokacijah, razpoložljivost plomb za sprejem blaga v garancijski servis. Razlog za to je v besedilu zakona.

Oseba, odgovorna za garancijski servis, lahko kupca zavrne v skladu s čl vzrok nastanka napake, nastale zaradi dejanj naročnika, tretjih oseb ali višje sile po tem, ko je bilo blago izročeno naročniku. Hkrati lahko predpisi in tehnični akti določajo poseben postopek za uporabo blaga ali izdelka. Zahteva, ki je v enem primeru nezakonita, je lahko v drugem primeru utemeljena.

Druge oblike naložitve

V poglavju. Člen 16 § 3 nemškega zakona o varstvu potrošnikov prepoveduje opravljanje kakršnega koli dodatnega dela ali storitve brez soglasja stranke. Če so bile plačane, ima stranka pravico zahtevati vračilo denarja. Povrniti mora le stroške že opravljenega dela ali storitev. Trdi se, da bi bilo treba take kršitve kaznovati z odvzemom plačila za naložena dela ali storitve.

Praviloma mora biti soglasje stranke za opravljanje dodatnih storitev pisno. Ustna oblika je dovoljena v primerih, ki jih določa zakon. Kljub navedbi je dovoljenje težko dobiti, zato morajo podjetniki upoštevati pravilo.

Odškodnina za škodo

V str. 1 čl. 16 DPSOA ima potrošnik pravico do nadomestila za škodo, nastalo zaradi pogojev pogodbe, ki kršijo njegove pravice.

Kaj pomeni odškodnina? Prva možnost - stroški, nastali zaradi dejanj izvajalca ali prodajalca. Drugič - izterjava denarnih zneskov, do katerih izvršitelj ali prodajalec ni bil upravičen.

Zanimivo je, da je v tem členu poudarjena pravica do popolne odškodnine za škodo.

Upravna odgovornost

Stroški upoštevajte na f. 2 st. 14.8 v CAO. ureja pregon kršiteljev pravic potrošnikov. Ta odstavek člena se nanaša zlasti na vključitev škodljivih pogojev v sporazum. Uradniki so kaznovani z globo od 1.000 do 2.000. RUB. Organizacijam se zaračunajo višji zneski: od 10.000 do 20.000 rubljev. RUB. Kot je zapisano zgoraj, se to zgodi brez protokola ali odločbe. Njihova objava in razsojanje sta v pristojnosti uradnikov za varstvo potrošnikov.

Sodišča poudarjajo zadostnost vključitve nezakonitih pogojev v pogodbo, prisotnost negativnih posledic ni del kršitve. Podpisan dokument je zadostna podlaga za privedbo krivca pred sodišče upravna odgovornost.

Postopek za varstvo potrošnikov

Če potrošnik meni, da so mu bile kršene pravice, se mora obrniti na sodišče. Pritožbe pri pristojnih organih so smiselne za odpravo nezakonitega ravnanja partnerja. Dokumenti, ki jih sestavijo pooblaščeni organi, so edini dokaz o kršitvi.

Kakšen je smisel pritoževanja drugje kot na sodišču?? Uradniki se lahko obrnejo neposredno na sodišče za zaščito pravic, če podjetnik ali podjetje noče priznati potrošnikovih zahtevkov. Verjetnost uporabe zaščitnih organov predstavniki organov višje, če je prizadeta skupina ljudi, zlasti če je kršitev v javnem interesu.

Čeprav je v čl. 16 ZPP RF ne omenja sodišča ali drugih pooblaščenih institucij, vendar potrošnika posredno napoti, naj se obrne na te institucije.

Sodna praksa

Velik del sodne prakse se nanaša na prisiljevanje bank, zavarovalnic in drugih podjetij, da sklenejo zavarovanje. Seveda je v teh primerih treba uporabiti čl. 2 člen. 16 ZOPPP ni izčrpen. Obravnavajmo več drugih stališč, ki so jih zavzela sodišča:

• nezakonito je naložiti kazen za enostranski izstop iz storitve (prepoved izstopa iz storitve se vedno šteje za nezakonito);
• prepovedano je omejiti pravico do izbire sodišča, pri katerem se rešujejo spori med stranko in ponudnikom
• enostranska sprememba pogodbenih pogojev je nezakonita;
• v posojilnih pogodbah je nezakonito določiti pristojbino za servisiranje posojilnih računov.

Dovoljeno je, da banke zahtevajo dodatna nadomestila za storitve, če so samozadostne.

V posojilno pogodbo je prepovedano vključiti klavzulo o obveznem življenjskem in zdravstvenem zavarovanju zdravje stranka.

Pravico do predčasne prekinitve posojilne pogodbe sodišče šteje za nezakonit pogoj. Banke so uporabile (in še vedno uporabljajo) spremembo zaposlitve, kraja prebivališča, vrednosti zavarovanja in druge okoliščine, ki niso neposredno povezane s tem, da je stranka kršila pogoje pogodbe s kreditno institucijo.

Na koncu

V skladu s 16. členom ZVPot je pogodbena svoboda v potrošniških razmerjih omejena: podjetniki ali gospodarske organizacije ne smejo prekoračiti omejitev, ki jih določajo predpisi.

Stranka, ki so ji bile naložene takšne storitve, je upravičena do celotnega povračila. Pravila veljajo za blago in storitve ali gradnje. V obeh primerih je merilo za zakonitost dejanj trgovca možnost kumulativne izbire. Če ni zagotovljena, je kršena pravica do zavrnitve ponujene storitve ali izdelka.

Pri izvajanju del ali storitev ponudnik ne sme zahtevati zagotavljanja ali opravljanja storitev, ki niso navedene v pogodbi.